Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. avgust 2019 ― Razstava darling the roof is leaking je ena od točk v še trajajočem procesu, njegovo izhodišče pa je prav to –izhodišče. Prav hoja, preprosto sprehanjanje po kraju, ki ji je bil do tedaj neznan, je bilo za umetnico Janjo Kosi začetek več plastnega raziskovanja prostora, percepcije in njune materialnosti. Tak sprehod je sprva zaznamoval poskus orientacije, ki se je izkazal za iskanje nečesa oprijemljivega, morda domačega in postopoma so nastajale skice, ki so podlaga razstavljenim delom. Ta so raznovrstna zabeleženja in interpretacije prostora, ki ga je umetnica obiskovala,objekti, ki izhajajo iz risbe, vendar pa v različnih materializacijah kažejo različne načine razumevanja prostora. Nekje tako izstopa prazen prostor, drugje fragmentarnost percepcije kot take, igra svetlobe in senc nakazuje pretočnost prostorov –tako fizičnih, kot tudi virtualnih in mentalnih –umetničnih ter gledalčevih. Umetničin prvi vstop v prostor, vsaka prihodnja vrnitev in prav vsaka materialna izvedba so različni poskusi razumevanja in svojevrstnega prisvajanja neznanega prostora. Ta se v izhodiščni točki kaže kot skoraj prazen, s svojim vstopom ga umetnica najprej napolni s prvimi vtisi, kasneje z natačnim pogledom in na koncu z obdelovanjem materialov, ki postanejo novi prostori, četudi s prvim neločljivo povezani. S poglobitvijo v njegove praznine, sence in vse tisto, kar se je ob sprehodu kot zavestnem nabiranju vtisov, najbolj zasidralo, postane tuji prostor presenetljivo domač, objekti, ki nastajajo, pa v naslednji fazi postanejo instrument prisvajanja novega – tokrat galerijskega prostora z njegovimi prazninami, sencami in svojevrstnostmi.Materiali, ki jih umetnica izbira, niso le nosilci, temveč tudi proizvajalci podobe, na ta način pa ji dovoljujejo prikaz rahlosti, pretočnosti in prepustnosti prostorov, ki bolj kot tam zunaj, bivajo v naši zavesti. Določajo jih poznavanje, spomini, čustva –popolnoma tuj prostor lahko na ta način zelo hitro postane domač in obratno. Procesa udomačen

ARS Likovni odmevi, 9. avgust 2019 ― Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana ikone iz ruskih muzejev postavlja v današnji kontekst Podobe, ki so prišle iz neba in so jih naslikali angeli – to je ena izmed razlag nastanka ikon, upodobitev svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki so značilne so predvsem za vzhodno krščanstvo, med drugim tudi za Rusijo. Ta je pogosto označena kar kot dežela ikon, čeprav so te tja skupaj s pravoslavno vero prišle iz Bizanca. Izbor ikon iz treh ruskih muzejev je trenutno na ogled tudi v Sloveniji – v Mestnem muzeju Ljubljana si namreč lahko še do 15. septembra ogledate razstavo Ikone: Zakladi ruskih muzejev. Razstava s sodobnim pogledom na ikone izpostavlja razkorak med današnjim obiskovalcem muzeja in temi upodobitvami svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki že več kot tisočletje nastajajo po natančno določenih pravilih. V oddaji jo predstavljajo avtorja projekta Blaž Vurnik in Blaž Peršin in avtor postavitve Miran Mohar, spremlja pa jo tudi avtorska glasba Alda Kumarja Ikona časa, ki je nastala prav za razstavo.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. avgust 2019 ― Kaj ti bo krilo, ko ne znaš leteti? Kaj ti bo krilo kačjega pastirja, ki si zanj pretežak?Kaj bomo sploh s tem? Zakaj to nelagodnje? Ima krilo kačjega pastirja, ki ga nosi umetnik enako težo nelagodnja kot puščica, ki je pravkar prestrelila laboda? Množica vprašanj je samo metafora za vsakodnevno spraševanje in vsakodnevno iskanje odgovorov, s katerimi se sooča današnji umetnik. Pa ne le v relaciji umentik- družba , pač pa tudi znotjan umetnosti same. V umetnostni zgodovini namreč umetnost po svoji dinamiki ves čas presega prej doseženo. Bila so obdobja, ki so slavila obrtniško znanje, spet druga idejo pred materijo, a dejstvo je, da ko se v umetnosti ena vrata odprejo, je ni sile, ki bi preprečila vhod skozi ta vrata. Damijan Kracina ustvarja kot kipar, ki na svoj načinpresega doseženo.Prva stvar , ki jo opazimo je da kot kipar razstavlja slike. V bistvu gre za skice, ki jih riše roka. Prepušča se toku nezavednega, ne želi nadzorovati misli, ne želi vsiljevati roki predhodno zamišljene podobe, temveč pusti, da jo tako rekoč izriše sama. Roka, ki je neposredno in prefinjeno v stiku z duševnimi predstavami, nariše notranjo duševno pokrajino, Risanje, pišejo teoretiki, očitno spaja zaznavanje , spomin in posameznikov čut za samega sebe, hkrati pa nas v današnjem času zelo povezuje z idejo virtualnih podob, ki jih je zmožen sprocesirati računalnik ter z nevroznanostjo, ki pospešeno raziskuje možgane in v njih išče center za Boga. Drugo preseganje oziroma zanikanje se dogaja v polju dotika. Damijan riše z razpršilom, torej na način , ki mu omogoča, da se ne dotakne površine, kar je, vsaj metaforično, za umetnika nesprejemljivo, saj je med poslednjimi "poklici", ki ustvarja z lastnimi rokami, z lastnimi dotiki materiala in to v mediju, ki ima haptičnost, tipnost v samem ustvarjalnem kredu. V večini svojih del se Kracina navezuje na naravo, predvsem biotsko raznolikost živalskega sveta. Te ne posnema, temveč skozi s prepletom realnega in fantazijskega ustvarja umetniško v